Giuseppe Tartini se je rodil 8. aprila 1692 v slovenskem Piranu, takrat delu Beneške republike, kot četrti otrok Giovannija Antonia Tartinija, uspešnega trgovca, ki je v Piran prišel iz Firenc, in njegove žene Catarine Zangrandi, potomke ene najstarejših piranskih plemiških družin.
Giuseppe se je šolal pri duhovnikih v Piranu in na plemiškem kolegiju v Kopru, kjer se je seznanil s filozofijo, matematiko, retoriko in glasbo. Oče je želel, da postane duhovnik, Tartini pa se je duhovniškemu poklicu upiral (tudi kasneje v njegovem opusu najdemo nenavadno malo verske glasbe – Miserere, ki ga je napisal na željo papeža Klementa XII., in nekaj vokalnih skladb). Leta 1709 se je vpisal na študij prava na Univerzo v Padovi. Tam se je začel ukvarjati tudi s sabljanjem in resneje z violino, ki ga jo je učil Giulio di Terni.
V Padovi se je zaljubil in na skrivaj poročil z Elizabeto Premazore. Viri si niso enotni, ali je šlo za nečakinjo padovskega škofa ali za dekle iz revne družine, ki ji je škof pomagal, je pa slednji poroki ostro nasprotoval in Tartinija obtožil ugrabitve, zaradi česar je moral Tartini pred oblastmi zbežati v Assisi, kjer se je tri leta skrival v frančiškanskem samostanu. V Assisiju je začel študirati violino pri patru Boemu (ki je bil najverjetneje češki glasbenik Bohuslav Cernohorsky) – in igral v samostanskem orkestru. Pater Boem je bil kasneje organist pri svetem Antonu v Padovi in Tartinijev kolega. Po približno dveh letih v Assisiju so Tartinija med nastopom prepoznali nekateri obiskovalci iz Padove (med nastopom je odpihnilo zaveso, za katero se je skrival). Sloves velikega umetnika in violinskega virtuoza mu je pomagal pri spravi s škofom in prekinitvi kazenskega pregona, kar mu je omogočilo, da se vrne v Padovo, od koder sta se kasneje z ženo preselila v Benetke.
V Benetkah je živel Francesco Veracini, kar je bil morda pomemben razlog, da se je Tartini odločil preseliti tja. Violinska tehnika in muzikalnost Veracinija, slavnega violinista in vodje beneške glasbene akademije, ki jo je ustanovil poljski kralj, je močno vplivalo na Tartinija. V Benetkah so Tartini, Veracini in Alexandro Mariello veliko časa posvetili preučevanju osnov violinske tehnike, predvsem tehnike loka. Kasneje je Tartini odšel v Ancono in nadaljeval z intenzivnim študijem ter igral v tamkajšnjem orkestru. Za več let se je umaknil iz javnosti in se posvetil študiju, vrnil pa se je z daljšim lokom, debelejšimi strunami in novimi izvajalskimi pristopi. Približno sto šestdeset let pozneje, leta 1877, je Phipson zapisal, da so izvajalski pristopi, ki jih je zasnoval in opisoval Tartini, temelj vsake violinske šole..
Leta 1721 je bil Tartini pri 29 letih imenovan za direktorja orkestra v baziliki sv. Antona v Padovi, kjer je služboval do smrti. Sloves in ugled sta mu prinesla tudi vabila h koncertnemu in skladateljskemu ustvarjanju drugje, a je Padovo zapustil samo še enkrat, ko je krajši čas bival v Pragi, kjer je bil dirigent zasebnega orkestra grofa Kinskyja. Leta 1726 se je vrnil v Padovo, kar potrjujeta dve pismi njegovi družini, v katerih omenja svoje nezadovoljstvo nad hladnejšim praškim vremenom. Leta 1740 si je hudo poškodoval roko in prenehal z igranjem violine.
Leta 1728 je v Padovi ustanovil svojo violinsko šolo “Scuola di Nazioni”, ki je slovela po vsej Evropi. Vzpostavil je sistematično metodo študija, ki je bila priljubljena in privabljala študente v Padovo. Mnogi njegovi učenci so postali znani violinisti, med drugimi Pugnani in Nardini. Tudi Leopold Mozart v svoji knjigi o violinski tehniki, ki je izšla leta 1756, pogosto navaja Tartinijeve napotke.
Tartini je bil skrben in metodičen raziskovalec, ki se je ukvarjal tudi s filozofijo in matematiko. Velja za odkritelja kombinacijskih tonov, cenjen pa je tudi njegov prispevek k teoriji in tehnologiji vpenjanja violinskih strun.
Njegov vzdevek je bil “il Maestro delle Nazioni”, “maestro narodov”, najboljši glasbenik na svetu.
Tartini je umrl v Padovi 26. februarja 1770, star 78 let, ter nam zapustil več kot tristo violinskih sonat in koncertov, ki so še danes nepogrešljiv del violinskega repertoarja.
Vražji trilček
Tartini ob Vivaldiju in Veraciniju velja za enega najpomembnejših skladateljev, violinistov in glasbenih teoretikov 18. stoletja. Njegov opus obsega približno 300 sonat in koncertov. V solističnih sonatah, ki so praviloma trostavčne (s stavki počasi-hitro-hitro), najdemo veliko za tisti čas izjemno inovativnih glasbenih domislic. Tartini kot skladatelj od izvajalcev zahteva virtuozno obvladovanje inštrumenta – skladbe so polne hitrih pasaž, dvojemk in akordov, hkrati pa tudi nežnost in prefinjenost. Zanimivo je, da je Tartini pogosteje kot predhodniki uporablja čustveno zaznamovane oziroma karakterne napotke za tempo (npr. Andante affettuoso, namesto Largo ali Grave). Romantična lirika v njegovi glasbi je občasno obogatena s prvinami slovanskimi ljudske glasbe, kar je verjetno povezano z njegovim bivanjem v Pragi.
Njegovo najbolj znano delo je Sonata v g-molu ali Vražja sonata, kot jo je poimenoval Tartini, oziroma Vražji trilček, kot jo imenujemo danes.
Tartini je v intervijuju s francoskim astronomom Jeromeuom Lalandujem (objavljenim v njegovi knjigi Voyage d’un Français en Italie) povedal:
»Neke noči sem sanjal, da sem sklenil pakt s hudičem in mu prodal svojo dušo v zameno nezemeljsko lepo glasbo. Imel sem idejo, da bi mu dal svojo violino, da bi videl, ali mi bo morda zaigral nekaj lepih melodij, a predstavljaj si moje začudenje, ko sem slišal tako nenavadno in tako lepo sonato, izvedeno s takšnim mojstrstvom in inteligenco, na nivoju, ki si ga še nisem zamislil. Bil sem tako prevzet, da sem nehal dihati in se nenadoma naglo zbudil povsem brez sape. Takoj sem prijel violino v upanju, da se bom spomnil kančka tega, kar sem pravkar slišal; a zaman. Skladba, ki sem jo nato sestavil, je nedvomno moja najboljša in še vedno jo imenujem “Vražja sonata”, vendar je tako daleč od tiste, ki me je osupnila, da bi razbil svojo violino in za vedno opustil glasbo, če bi jo le lahko še enkrat slišal.”