Ena od posebnosti v Tartinijevih instrumentalnih delih je prisotnost odlomkov iz raznovrstnih poetičnih tekstov v partiturah več kot 70 njegovih skladb.
Poleg odlomkov iz besedil kantat in oper, je v svojih sonatah črpal navdih tudi iz epike Torquata Tassa. Tartinijev sodobnik, grof Francesco Algarotti, v svojem eseju Saggio sopra l’opera in musica ugotavlja, da je bil Tartini velik oboževalec slavnega zgodnjerenesančnega pesnika Francesca Petrarce, ki je nekaj stoletij prej živel in delal v Arci, nedaleč od Padove. Misteriozen verz “Il crudel”, umeščen v finale koncerta D.219, je najverjetneje izhajal iz libreta za opero Artaserse, ki ga je napisal Pietro Metastasio. Njegovo poezijo najdemo tudi v drugem stavku Violinskega koncerta v C-duru D.14 (Per pietà bell’idol mio) in verjetno v prvem stavku Violinskega koncerta v G-duru D.83 (Moro che pena).
Zakaj “verjetno”? Vseh besedil iz Tartinijevih partitur ni mogoče z gotovostjo pripisati pesnikom, saj je Tartini včasih verze zapisoval po spominu ali pa jih morda načrtno spremenil, da je izpostavil določene poudarke.
Zakaj je Tartini v svoje koncerte sploh vključeval pesniška gesla? Z izjemo slavnega Vivaldijevega cikla Le quattro stagioni (Štirje letni časi), kjer pesniški motivi opisujejo dogajanje v naravi (nevihta, ptičje petje, potok …), kar želi potem čimbolj neposredno ilustrirati še z glasbo, se drugi skladatelji tistega časa tega niso posluževali.
A Tartini programske glasbe, kot imenujemo tako glasbeno ilustracijo snovnega sveta, ni pisal. Med muzikologi prevladuje mnenje, da so ti poetični odlomki Tartiniju služili kot model verznega metra in naravne prozodije – zanimale so ga torej bolj dolžine zlogov in mesta naglaševanja v verzu in ne semantični pomen. Melodijo italijanskega jezika je želel prevesti v lirični izraz violine. Danes vemo, da je ritmika in melodika jezika močno vplivala na večino skladateljev iz obdobja baroka, pa če so se tega zavedali ali ne – zelo pogosto lahko zgolj po poudarkih v melodijah slušno ločimo med baročno glasbo italijanskih, nemških in francoskih skladateljev.
Zanimivo, v javno objavljenih notnih zapisih, dostopnih širšemu krogu glasbenikov in poznavalcev, je Tartini te verze zašifriral z uporabo številčne kode, o čemer lahko več preberete na tej strani. Ne vemo zagotovo, zakaj je želel te verze skriti. Znano je, da je bil Tartini prepričan, da sta vokalna in instrumentalna glasba po svojem ustroju in logiki dve povsem različni stvari (sam je napisal tudi nekaj vokalnih skladb, nikoli pa ničesar vokalno-instrumentalnega) in je večkrat javno kritiziral slavnega Antonia Vivaldija, ki se je zelo veliko posvečal operi. Morda Tartini ni želel razkriti, da v resnici instrumentalno glasbo piše tako kot vokalno – temelječ na besedilu? Bolj verjetno je sicer, da je moral posvetno poezijo skrivati pred svojimi delodajalci v baziliki svetega Antona.
Preberite več:
Marija Cenda: Slovenski razsvetljenci in Metastasio